Urejanje strani Charles Nodier

{{Infobox Writer
| name          = Charles Nodier 
| image         = <!-- WD -->
| imagesize     = 200px
| caption       = 
| birth_date    = <!-- WD -->
| birth_place   = <!-- WD -->
| death_date    = <!-- WD -->
| death_place   = <!-- WD -->
| occupation    = <!-- WD -->
| nationality   = [[francozi|francoska]]
| period        = 
| movement      = [[Romantična književnost]]
}}
'''Charles Nodier''' [šarl nodjé], s polnim imenom '''Jean-Charles-Emmanuel Nodier''', [[francozi|francoski]] [[pesnik]] [[pisatelj]], [[leksikograf]], prirodopisec in [[urednik]], * [[29. april]] [[1780]], [[Besançon]], † [[27. januar]] [[1844]], [[Pariz]]. 

== Otroštvo in mladost ==

Njegov oče Antoine-Melchior Nodier je bil odvetnik sodišča Besançon, mama Suzanne Paris pa je bila njegova služkinja. Poročila sta se 12. septembra 1791. Oče je bil v novembru 1790 izvoljen za [[Župan|župana]] Besançona za eno leto, avgusta 1791 pa za predsednika okrajnega kazenskega sodišča. 22. decembra  istega leta je takrat 11-letni Nodier podal patriotski govor za Društvo prijateljev Ustave ([[Jacobin Club]]) v svojem rojstnem mestu. Dolgo je veljal za nezakonskega, kar je imelo nanj velik vpliv. 

Zgodaj se je zanimal za francosko klasično literaturo in pesnil v slogu klasicistične poezije 18. stol.; z 8 leti je čital [[Michel Eyquem de Montaigne|Montaignea]], z 12 leti se navduševal za ideje [[Francoska revolucija|francoske revolucije]] in bil član revolucionarnega društva Les Amis de la Constitution v Besançonu. Pod vodstvom nekega očetovega prijatelja se je pričel baviti z [[entomologija|entomologijo]] in napisal več razprav. Po izgubi službe pomožnega [[knjižničar|bibliotekarja]] v Besançonu, ki ga je bil dobil po dokončanju študija (1797), je šel v Pariz in izdal vrsto [[roman]]ov, pisal [[članek|članke]], politične [[epigram]]e in literarne [[satira|satire]] proti [[Napoleon Bonaparte|Napoleon]]u v [[časopis|glasilu]] republikanske opozicije ''Le Citoyen français''. Zaradi satirične ode ''La Napoléone'' so ga leta 1804 zaprli in nato izgnali v domače mesto. Iz Besançona se je zatekel v [[Švicarska Jura|Švicarsko Juro]], nadaljeval entomološke in botanične študije in odprl javen literarni tečaj v mestu Dôle. Leta 1808 se je poročil in postal osebni tajnik čudaškega [[Angleži|angleškega]] učenjaka [[Herbert Croft|H. Crofta]] v [[Amiens]]u ter z njim izdal nekaj kurioznih filoloških del zlasti klasičnih pisateljev z obširnimi komentarji; v tem času je tudi objavil delo s področja onomatopoije ''Le Dictionnaire raisonné des onomatopées françaises'' (1808) in s področja prava ''Questions de littérature légale'' (1812).

== Zrelo obdobje ==

20. septembra 1812 je na povabilo ilirskega generalnega guvernerja [[Henri Gatien Bertrand|grofa Bertranda]] prevzel uredništvo uradnega [[časopis|glasila]] [[Ilirske province|Ilirskih provinc]] [[Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes|''Télégraphe officiel des Provinces Illyriennes'']], ki je od leta 1810 izhajal v [[Ljubljana|Ljubljani]], zaradi pomanjkanja tehničnih sredstev in spretnega urednika pa je bolj in bolj propadal. Pot v Ljubljano mu je omogočil krog pariških literatov in prijateljev.

Ob novem letu 1813 je bil že v Ljubljani, kjer ga je razočarala preprostost dodeljenega mu stanovanja, čudil pa se je razkošnosti članov francoske kolonije.  15. januarja so ga namestili za bibliotekarja mestne knjižnice (danes [[Narodna in univerzitetna knjižnica|NUK]]), kljub ugovoru [[Anton Codelli (politik)|župana Codellija]], ki je po ilirskem statutu terjal to mesto za domačina [[Matija Kalister|Kalistra]]. Nodier pa ni toliko časa posvečal knjižnici, v kateri je Kalister še dalje opravljal posle, temveč se je osredotočil  na uradni časnik, ki se je pod njegovim vodstvom dvignil skoraj na višino literarnega časopisa. Leta 1813 je list izhajal dvakrat na teden v francoski in vzporedni nemški izdaji (nekaj poslednjih številk tudi v italijanskem jeziku). V časopis je uvedel literarne, zgodovinske, zemljepisne in prirodopisne [[Feljton|feljtone]] na »ilirske« teme, kolikor mu je to dopuščalo slabo znanje [[Slovanski jeziki|slovanskih jezikov]] in [[Nemščina|nemščine]].

Zaradi uporabe prefinjenega jezika in svežih idej je že v svoji dobi užival glas najboljšega poznavalca francoščine. Skušal je tako med svojimi rojaki kot med domačini zbuditi zanimanje za posebnosti Ilirskih provinc. Od tod njegov načrt »ilirske statistike«, s katerim skuša podati opis [[Ilirija (država)|Ilirije]] v vseh mogočih [[Kultura|kulturnih odnosih]]. Sodelavce je iskal tudi med slovanskimi izobraženci, vendar je bil njihov odziv malenkosten. 

23 člankov njegove  [[Statistika|statistike]] se nanaša na: 

* prirodopisje, zlasti entomologijo in [[Botanika|botaniko]] (v zvezi s kranjskim entomologom [[Giovanni Antonio Scopoli|J. A. Scopolijem]])
* [[Zgodovina|zgodovino]] in [[Geografija|zemljepis]] Ilirije; na južnoslovansko folkloro (pod vplivom [[Alberto Fortis|Fortisove]] knjige [[Viaggio in Dalmazia|''Viaggio in Dalmazia'']]) 
* slovstvo (objavil je delni prevod [[Hasanaginica|''Hasanaginice'']], drugi po vrstnem redu izmed dosedanjih 14 francoskih prevodov; v prozi je prevedel Djurdjevićevega ''Svećnjaka'' itd.)
* [[Jezikoslovje|jezikoslovje]] (zanimiv je spis ''Langue illyrienne'', v katerem dokazuje ilirski izvor 25 francoskih besed, saj poleg [[Kelti|keltščine]] in [[Galščina|galščine]] »ilirščina« zanj predstavlja enega izmed prvotnih evropskih jezikov)<ref>[[France Dobrovoljc|F. Dobrovoljc]] je izdal njegove članke z naslovom ''Statistique Illyrienne'' (Ljubljana, 1933).</ref>

Nodier je dobro razlikoval [[Slovenščina|slovenščino]] od [[Srbohrvaščina|srbohrvaščine]], vendar je oba jezika  smatral za narečji »ilirščine«. »Ilirski« material njegovih člankov se večinoma nanaša na [[Dalmacija|Dalmacijo]] in le malo na slovenski del Ilirije, saj so mu Dalmatinci mogli nuditi več tiskanih virov v njemu razumljivih jezikih. Pomen njegovega književnega delovanja na ilirskih tleh je velik zato, ker je prvikrat stopil v neposredni stik z Južnoslovani. Z naklonjenostjo je obravnaval slovenske podložnike, ki so se upirali fevdalnim dajatvam.

Navdušil ga je baron [[Žiga Zois|Ž. Zois]], katerega je smatral za največjega evropskega [[Mineralogija|mineraloga]]. Cenil je tudi [[Valentin Vodnik|Vodnikovo]] [[Filologija|filološko]] znanje, bila sta prijatelja ter si izmenjavala knjige. Gojil je odnose še z drugimi slovenskimi, hrvaškimi (dalmatinskimi) in nemškimi intelektualci. 

Prizadeval si je zainteresirati francoske [[Knjigarnar|knjigarnarje]] za ilirski trg, na primer ženevskega knjigarnarja Paschouda. Guvernerju Bertrandu je celo predložil načrt za ustanovitev svobodne ilirske akademije s sedežem v Ljubljani. Ta ideja  se je porodila že nekaj let pred njim, ko je [[Antun Sorkočević|A. Sorkočević]] svetoval ilirski [[Vlada|vladi]], naj se osnujeta za Ilirce 2 akademiji: v [[Dubrovnik]]u in Ljubljani.

== Dela ==

Avgusta 1813, po dobrih 9 mesecih, je Nodier zapustil Ljubljano in odšel v Pariz, kjer je pričel sodelovati pri rojalističnih revijah ''Journal des Débats'' in '' La Quotidienne''. Iz Ilirije, dežele »svojih dragih Ilircev v dobri, miroljubni in pobožni Kranjski«, je prinesel seboj tople osebne spomine, ki so mu dali idejo za njegove »ilirske« romane:
 
* ''Jean Sbogar'' (Pariz 1818; 1886 prevedeno v slovenščino kot ''Ivan Zbogar'' <ref>''Ivan Zbogar'' [[:s:sl:Ivan Zbogar (SN)|v ''Slovenskem narodu'']] in [[:s:sl:Ivan Zbogar|v knjigi]]</ref>, 1932 kot ''Janez Žbogar''; po Nodierovih besedah tisto delo, ki mu je prineslo največ literarnega slovesa)
* ''Smarra'' (1821) 
* ''Mlle de Marsan'' (1832) 

V pariškem časopisju je občasno napisal kak članek o ilirskih stvareh. Najzanimivejši za Slovenijo je njegov opis Ljubljane, ki ga je objavil 15. jan. 1821 ob [[Ljubljanski kongres (1821)|ljubljanskem kongresu]] v dnevniku '' La Quotidienne''. Z obširnimi opombami v nemškem prevodu ga je izdal [[Benvenut Crobath]]. Objava je povzročila daljšo diskusijo v ''Laibacher Tagblatt'', ki je poživila spomin na francosko okupacijo.

Leta 1824 je bil Nodier imenovan za bibliotekarja v pariškem [[Arsénal, knjižnica|Arsénalu]], s čimer si je končno utrdil svoj vedno negotovi materialni položaj. Okrog njega se je pričel zbirati ves tedanji francoski literarni mladi rod in ustvaril enega prvih romantičnih »krožkov« (cénacles), iz katerega so izšli najpomembnejši zastopniki franc. romantizma: [[Victor Hugo]], [[Alphonse de Lamartine| Lamartine]], [[Alfred de Musset| A. de Musset]], [[Charles-Augustin Sainte-Beuve| Sainte-Beuve]] in drugi. V literaturi je bil Nodier otrok prehodne dobe med [[Klasicizem|klasicizmom]] in [[Romantika|romantiko]]. Bil je prvi, ki je kot neklasik dosegel 1833 akademsko čast.

Slovencem bi morala goditi njegova izjava: »Največji zločin je uničiti narodu jezik z vsem, kar je v njem upanja in domislic«.

Nodierjevo literarno delo obsega veliko število člankov v pariških časopisih in 12 debelih zvezkov, ki so izšli 1832–1834 pri založbi Renduel v Parizu. Pozneje je njegova izbrana dela izdala še založba Charpentier.
 
Francoski inštitut, ki od leta 1967 deluje v Ljubljani je med leti 1983 in 1997 nosil njegovo ime.

== Viri ==

* Charles Nodier. ''Enciklopedija Slovenije''.
<references />

== Zunanje povezave ==
 {{kategorija v Zbirki|Charles Nodier}}
{{Wikivir}}
* {{SloBio|id=388498|avtor=Dobrovoljc Franc|ime=Nodier Charles|vir=SBL}}
* [http://www.cahiers-nodieristes.fr ''Cahiers d’Études Nodiéristes''.]

{{normativna kontrola}}
{{DEFAULTSORT:Nodier, Charles}}
[[Kategorija:Francoski pesniki]]
[[Kategorija:Francoski pisatelji]]
[[Kategorija:Pokopani na pokopališču Père-Lachaise]]