Urejanje strani Mihail Gorbačov

{{Popravi||date=oktober 2022}}
{{Infopolje Politik
|name         = Mihail Gorbačov
|image        = RIAN archive 850809 General Secretary of the CPSU CC M. Gorbachev (crop).jpg
|caption      = Mihail Gorbačov leta 1987
|order        = Predsednik [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]
|term_start   = [[15. marec]] [[1990]]
|term_end     = [[25. december]] [[1991]]
|predecessor  = ''položaj ustanovljen'' (deloma sam kot predsednik [[Vrhovni sovjet Sovjetske zveze|Vrhovnega sovjeta]])
|successor    = ''položaj ukinjen''{{efn|Položaj je bil ukinjen 25. decembra 1991, pristojnosti pa so bile prenesene na [[Predsednik Ruske federacije|predsednika Rusije]] [[Boris Jelcin|Borisa Jelcina]]. Funkcije predsedstva sta prevzela Svet voditeljev držav in izvršni sekretar [[Skupnost neodvisnih držav|Skupnosti neodvisnih držav]].}}
|order1       = Generalni sekretar [[Komunistična partija Sovjetske zveze|Komunistične partije Sovjetske zveze]]
|term_start1  = [[11. marec]] [[1985]]
|term_end1    = [[24. avgust]] [[1991]]
|predecessor1 = [[Konstantin Černenko]]
|successor1   = [[Vladimir Ivaško]] (v. d.)
|order2       = Predsednik vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze
|term_start2  = [[25. maj]] [[1989]]
|term_end2    = [[15. marec]] [[1990]]
|predecessor2 = ''on sam kot predsednik prezidija vrhovnega sovjeta''
|successor2   = 
|order3       = Predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze
|term_start3  = [[1. oktober]] [[1988]]
|term_end3    = [[25. maj]] [[1989]]
|predecessor3 = [[Andrej Gromiko]]
|successor3   = ''on sam kot predsednik vrhovnega sovjeta''
|birth_date   = <!-- Wikipodatki -->
|birth_place  = <!-- Wikipodatki -->
|death_date   = <!-- Wikipodatki -->
|death_place  = <!-- Wikipodatki -->
|nationality  = 
|party        = [[Komunistična partija Sovjetske zveze|KPSZ]] (1952–1991)<br/>[[Ruska združena socialdemokratska stranka|ROSDP]] (2000–2001)<br/>[[Socialdemokratska stranka Rusije|SDPR]] (2001–2007)<br/>[[Zveza socialdemokratov]] (2007–2013)
|spouse       = {{poroka|[[Raisa Gorbačova|Raisa Titarenko]]|1953|1999|reason={{okr|†|umrla}}}}
}}
'''Mihail Sergejevič Gorbačov''' ({{jezik-ru|Михаи́л Серге́евич Горбачёв}}, IPA: [gərbəˈtɕof]), [[Rusi|ruski]] [[politik]] in [[pravnik]], [[Nobelova nagrada|nobelovec]], * [[2. marec]] [[1931]], [[Privolno]], [[Stavropolski okraj]], [[Sovjetska zveza]], † [[30. avgust]] [[2022]], [[Moskva]], [[Rusija]].

Gorbačov je bil osmi in zadnji voditelj [[Sovjetska zveza|Sovjetske zveze]]: med letoma 1985 in 1991 [[Generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze|generalni sekretar]] [[Komunistična partija Sovjetske zveze|Komunistične partije Sovjetske zveze]]. Na čelu države je bil od leta 1988 do 1991 in sicer med letoma 1988 in 1989 kot predsednik [[Prezidij Vrhovnega sovjeta|prezidija Vrhovnega sovjeta]], med letoma 1989 in 1990 kot predsednik [[Vrhovni sovjet|Vrhovnega sovjeta]] ter med letoma 1990 in 1991 kot predsednik ("prezident") Sovjetske zveze. Ideološko je bil Gorbačov sprva privrženec [[Marksizem-leninizem|marksizma-leninizma]], v začetku devetdesetih let pa se je približal [[Socialna demokracija|socialni demokraciji]].

Gorbačov se je rodil v revni kmečki družini rusko-ukrajinskega porekla. Odraščal je pod vladavino [[Josif Stalin|Josifa Stalina]] ter v mladosti na [[Kolektivno kmetijstvo|kolektivni kmetiji]] upravljal [[Spravljalnik|spravljalnike]] in se nato vključil v [[Komunistična partija Sovjetske zveze|komunistično partijo]], ki je takrat vodila Sovjetsko zvezo kot [[Enostrankarski sistem|enostrankarsko državo]] v skladu s prevladujočo razlago marksistično-leninistične doktrine. Med študijem na [[Državna univerza v Moskvi|Državni univerzi v Moskvi]] se je leta 1953 poročil s sošolko Raiso Titarenko in leta 1955 diplomiral iz prava. Po selitvi v [[Stavropol]] je delal v mladinski organizaciji [[Komsomol]], po Stalinovi smrti pa je postal glasen zagovornik reform [[Destalinizacija|destalinizacije]] sovjetskega voditelja [[Nikita Hruščov|Nikite Hruščova]]. Leta 1970 je bil imenovan za prvega partijskega sekretarja stavropolskega regionalnega odbora, kjer je nadzoroval gradnjo [[Veliki stavropolski kanal|velikega stavropolskega kanala]]. Leta 1978 se je vrnil v Moskvo, kjer je postal sekretar [[Centralni komite Komunistične partije Sovjetske zveze|centralnega komiteja]] partije, leta 1979 pa so ga vključili tudi v njen [[politbiro]], katerega redni član je postal leta 1980. Dobri dve leti po smrti sovjetskega voditelja [[Leonid Brežnjev|Leonida Brežnjeva]] je politbiro po kratkotrajnih vladavinah [[Jurij Andropov|Jurija Andropova]] in [[Konstantin Černenko|Konstantina Černenka]] marca 1985 Gorbačova izvolil za generalnega sekretarja CK, kar je pomenilo ''de facto'' voditelja države.

Čeprav si je Gorbačov prizadeval za ohranitev sovjetske države in njenih [[Socialist|socialističnih]] idealov, je, zlasti po [[Černobilska nesreča|nesreči v Černobilu]] leta 1986, menil, da so potrebne reforme. Umaknil je sovjetsko vojsko iz [[Sovjetsko-afganistanska vojna|Afganistana]] in se udeležil vrhov in drugih srečanj s predsednikom Združenih držav Amerike [[Ronald Reagan|Ronaldom Reaganom]], na katerih si je prizadeval za omejitev [[Jedrsko orožje|jedrskega orožja]] in končanje [[Hladna vojna|hladne vojne]]. Njegova politika ''[[glasnost]]i'' (»odprtosti«) je omogočila večjo svobodo govora in tiska, medtem ko si je s ''[[Perestrojka|perestrojko]]'' (»prestrukturiranjem«) prizadeval za decentralizacijo gospodarskega odločanja, kar bi povečalo njegovo učinkovitost. Njegovi ukrepi za [[Demokratizacija|demokratizacijo]] in ustanovitev izvoljenega [[Kongres ljudskih poslancev Sovjetske zveze|Kongresa ljudskih poslancev]] so spodkopali enopartijsko državo. Gorbačov ni želel vojaško posredovati, ko so različne države [[Vzhodni blok|vzhodnega bloka]] v letih 1989 in 1990 [[Padec komunizma|opustile marksistično-leninistično upravljanje]]. Ker so naraščajoča nacionalistična čustva ogrožala obstoj Sovjetske zveze, so privrženci trdega marksizma-leninizma leta 1991 proti Gorbačovu sprožili neuspešen [[avgustovski puč]]. Kmalu zatem je Sovjetska zveza proti volji Gorbačova [[Razpad Sovjetske zveze|razpadla]] in Gorbačov je odstopil. Po odhodu s položaja je ustanovil svojo fundacijo, postal glasen kritik ruskih predsednikov [[Boris Jelcin|Borisa Jelcina]] in [[Vladimir Putin|Vladimirja Putina]] ter se zavzemal za rusko socialdemokratsko gibanje. Gorbačov je umrl leta 2022 po hudi dolgotrajni bolezni.

Gorbačov, ki velja za eno najpomembnejših osebnosti druge polovice 20. stoletja, je še vedno predmet polemik. Prejemnik številnih nagrad, med drugim [[Nobelova nagrada za mir|Nobelove nagrade za mir]], je bil deležen številnih pohval zaradi svoje ključne vloge pri končanju hladne vojne, uvedbi novih političnih svoboščin v Sovjetski zvezi in strpnosti do padca marksistično-leninističnih uprav v vzhodni in srednji Evropi ter ponovne [[Ponovna združitev Nemčije|združitve Nemčije]]. Nasprotno pa je v Rusiji pogosto deležen kritik, da je pospešil razpad Sovjetske zveze, kar je posledično privedlo do upada ruskega globalnega vpliva in gospodarskega zloma.

== Zgodnje življenje ==
[[Slika:Миша Горбачёв с дедом Пантелеем и бабушкой Василисой.jpg|levo|sličica|231x231_pik|Gorbačov s svojimi starimi starši v tridesetih letih]]
Mihail Gorbačev se je rodil 2. marca 1931 v kraju [[Privolno]] v Stavropolskem kraju v takratni Sovjetski zvezi. Bil je sin krščanske družine, njegov oče Sergej Gorbačov (1909–1976) je bil [[Rusi|Rus]], mati Marija Gopkalo (1911–1993) pa [[Ukrajinci|Ukrajinka]]. Mihail Gorbačov je edini sovjetski voditelj, ki se je rodil po [[Oktobrska revolucija|oktobrski revoluciji]].{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=4|2a1=McCauley|2y=1998|2p=15|3a1=Taubman|3y=2017|3p=7}} 

Med vojno, ko je bil Gorbačov star deset let, so ozemlje, kjer je živela njegova družina, zasedle nemške čete, njegov oče pa je odšel še bojevat na fronto. Po osvoboditvi mesta je do družine prišla novica, da je njihov oče umrl v bojih.{{sfn|Taubman|2017|p=10}}

Pri 13 letih si je šolo začel deliti s kmečkim delom, v kolhozu. Pri 15 letih je začel delati kot pomočnik očeta, ki je upravljal s kombajnom. Leta 1948 je bil za žetev več kot 8000 [[kvintal]]ov žita njegov oče odlikovan z [[red Lenina|redom Lenina]], Mihail pa z [[Red rdeče delavske zastave|redom rdeče delavske zastave]]. Pri 19 letih se je prijavil za mesto v KPSZ, vendar bi bil sprejet šele dve leti pozneje, s priporočili ravnatelja in učiteljev na njegovi šoli. Še leta 1950 je vstopil na pravno fakulteto Moskovske zvezne univerze, kjer je leta 1955 opravil diplomo. Septembra 1953 se je poročil z [[Raísa Titarenka|Raíso Titarenko]], ki jo je spoznal na univerzi. Ko je diplomiral, je delal v tožilstvu Stavropol, v političnem življenju pa je bil do leta 1962 zadolžen za vodenje oddelka za komsomolsko agitacijo in propagando v regiji. {{sfn|Taubman|2017|pp=16, 17}}

== Politična kariera ==
Leta 1961 je bil Gorbačov eden od delegatov XXII. kongresa komunistične partije, ki je med drugim opredelil kitajsko-sovjetski spor. Leta 1966 je zaključil študij na Kmetijskem inštitutu kot agronom-ekonom. Nato je začel hitro napredovati v svoji politični karieri. Leta 1970 je bil imenovan za ministra za kmetijstvo, naslednje leto pa za člana centralnega komiteja.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1pp=15–16|2a1=Taubman|2y=2017|2pp=7, 8}} Leta 1972 je vodil sovjetsko delegacijo v [[Belgija|Belgijo]], dve leti pozneje, leta 1974, pa je postal predstavnik vrhovnega sovjeta. Politbiroju se je pridružil leta 1979. Tam je prejel zaščito [[Jurij Andropov|Jurija Andropova]], vodje KGB, prav tako domačina iz Stavropolja, in je napredoval v kratkem obdobju, ko je bil Andropov vodja Sovjetske zveze, pred smrtjo leta 1984.{{sfn|Taubman|2017|pp=18–19}}

Položaji, ki jih je Gorbačov zasedal v partiji, so mu dali možnost potovanja po različnih delih sveta, kar je vplivalo na njegovo politično in družbeno stališče kot voditelja svoje države.{{sfn|Taubman|2017|p=156}} Leta 1975 je vodil delegacijo v [[Zvezna republika Nemčija (1949–1990)|Zvezno republiko Nemčijo]], leta 1983 pa drugo v [[Kanada|Kanado]], kjer se je srečal s predsednikom vlade Pierrom Trudeaujem, s člani skupnega doma in senata.{{sfnm|1a1=Medvedev|1y=1986|1p=78|2a1=Taubman|2y=2017|2p=149}}

== Voditelj Sovjetske zveze ==
[[Slika:Mikhail Gorbachev 1985 Geneva Summit.jpg|sličica|Gorbačov leta 1985 na obisku v [[Švica|Švici]]]]
10. marca 1985 je sovjetski voditelj [[Konstantin Černenko]] umrl.{{sfnm|1a1=Medvedev|1y=1986|1p=4|2a1=Doder|2a2=Branson|2y=1990|2p=62|3a1=McCauley|3y=1998|3p=45|4a1=Taubman|4y=2017|4p=204}} Pozneje istega dne je bil Gorbačov v partiji izvoljen za novega voditelja Sovjetske zveze.{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1pp=63–64|2a1=McCauley|2y=1998|2p=45}}

Na tej funkciji je Gorbačov inavguriral več reform in kampanj, ki bi državo dolgoročno pripeljale do tržnega gospodarstva. Zavzemal se je tudi za izboljšanje odnosov z Zahodom in konec [[Hladna vojna|hladne vojne]], ki je med Sovjetsko zvezo in ZDA trajala že skoraj 40 let.

Ena prvih političnih dejavnosti, ki jih je storil Gorbačov, je bila protislovna kampanja proti alkoholizmu, začeta spomladi 1985, ki je povzročila 45-odstotno zvišanje cen alkoholnih pijač in posledično zmanjšanje proizvodnje alkohola in vin ter pomanjkanje sladkorja na trgih zaradi tajne proizvodnje alkoholnih pijač.{{sfn|Doder|Branson|1990|p=76}} Po drugi strani pa družba beleži podaljševanje pričakovane življenjske dobe in občutno zmanjšanje števila kaznivih dejanj, storjenih pod vplivom [[alkohol]]a.

Gorbačova reformna politika je temeljila na programih uskorenije, glasnost{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=97|2a1=Taubman|2y=2017|2p=221}} 
in perestrojka. Njihov namen je bil pospešiti gospodarsko rast, skladno s sklepi, sprejetimi na 27. kongresu KPSZ februarja 1986. Gorbačov je tudi dovolil ponovno odprtje številnih cerkev in drugih verskih objektov, ki so jih komunisti prej zaprli.

26. aprila 1986 je v [[Jedrska elektrarna Černobil|jedrski elektrarni Černobil]] prišlo do nesreče, ko je eden od jedrskih reaktorjev eksplodiral.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1p=80|2a1=Taubman|2y=2017|2p=291}} Gorbačov je bil o nesreči obveščen zgodaj zjutraj tega dne in je ob 11.00 sklical sestanek v [[Moskva|Moskvi]], kjer je sovjetskemu kemiku in fiziku [[Valerij Legasov|Valeriju Legasovu]] in namestniku predsednika Sveta ministrov Sovjetske zveze [[Boris Ščerbina|Borisu Ščerbini]] naročil, da naj odideta v [[Černobil]] ter si čim bolj varno ogledata uničen reaktor, da poročata o tamkajšnjih razmerah tako v elektrarni kot v njeni okolici. Čeprav je sovjetska komunistična partija hotela nesrečo prikriti, je bila nesreča dva dni pozneje razkrita, Gorbačov pa je vse do konca leta 1986 sprejemal številne ukrepe za odpravo posledic najhujše jedrske nesreče.

11. oktobra 1986 sta se Gorbačov in ameriški predsednik [[Ronald Reagan]] sestala v [[Reykjavik]]u,{{sfn|Bhattacharya|Gathmann|Miller|2013|pp=233, 238}} da bi razpravljala o zmanjšanju jedrskih arzenalov, nameščenih v [[Evropa|Evropi]], kot poledica jedrske nesreče v Černobilu. Vse to je vodilo do podpisa Pogodbe o odpravi jedrskega orožja srednjega dosega v Evropi (INF) leta 1987.
[[Slika:RIAN archive 850809 General Secretary of the CPSU CC M. Gorbachev (crop).jpg|levo|sličica|283x283_pik|Gorbačov med govorom februarja 1987]]
Na Plenumu Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze januarja 1987 so se uresničile Gorbačove politične reforme, vključno s predlogi za sprejem večine kandidatov na volitve in imenovanje ljudi izven partije na vladna mesta.{{sfn|Taubman|2017|p=317}}

Gospodarske reforme so zavzemale velik del preostanka leta 1987. Junija je bil sprejet nov zakon, ki je podjetjem podelil več neodvisnosti, novembra pa je Gorbačov izdal knjigo z naslovom Perestrojka: novo razmišljanje za našo državo in svet, naša država in svet), kjer je razložil svoje glavne ideje za reformo. Kljub temu pa se je hkrati med Gorbačovom in [[Boris Jelcin|Borisom Jelcinom]] povečala osebna in profesionalna zagrenjenost: zamenjali so ga kot prvega sekretarja moskovske stranke, potem ko je kritiziral Gorbačova in druge med oktobrskim plenumom. Istega leta je bilo veliko Stalinovih političnih nasprotnikov uradno izpuščenih, v veliko večjih razsežnostih kot prva destalinizacija leta 1956.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1p=116|2a1=Taubman|2y=2017|2p=450}}

Leta 1988 je bila uvedena glasnost prek novih individualnih svoboščin državljanov, kot sta večja svoboda izražanja in svoboda vere. To je bila korenita sprememba, saj sta bila vladna kontrola govora in zatiranje kritik - do takrat - osrednji del sovjetskega sistema. Tisk je postal veliko manj nadzorovan in na tisoče političnih zapornikov in disidentov je bilo izpuščenih.{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=281|2a1=McCauley|2y=1998|2p=92|3a1=Taubman|3y=2017|3pp=320–321}}

Cilj Gorbačova pri uresničevanju glasnosti je bil pritisniti na konservativce znotraj KPSZ, ki so nasprotovali njeni politiki gospodarskega prestrukturiranja: to je storil Gorbačov v upanju, da je sovjetska država z različnimi razponi odprtosti, razprav in sodelovanja podprla njegove reformne pobude.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1p=105|2a1=Taubman|2y=2017|2pp=353–354}} Hkrati je Gorbačov sebe in svoje reforme odprl za kritiko v javnem mnenju, kot je razvidno iz pisma Nine Andrejeve, ki kritizira njegove reforme, objavljenega v marčevski izdaji Sovetskaya Rossija. Te kritike bi se pomnožile v poznih osemdesetih letih, ko je postalo očitno pomanjkanje osnovnih izdelkov in zalog, ki je doseglo ravni, značilne za vojni čas.

Zakon o zadrugah, ki je bil razglašen maja 1988, je bil morda najbolj radikalna od gospodarskih reform v zgodnjem delu Gorbačovove dobe. Prvič po [[Vladimir Lenin|Leninovi]] [[nova ekonomska politika|Novi ekonomski politiki]] je zakon dovolil zasebno lastništvo storitvenih podjetij, v predelovalni industriji in v sektorjih zunanje trgovine. Sprva je zakon nalagal visoke davke in omejitve zaposlovanja, vendar so bili ti elementi pozneje revidirani, da ne bi odvračali dejavnosti zasebnega sektorja. Na podlagi te ureditve so se preoblikovale zadruge, restavracije, trgovine in proizvodni proizvajalci, ki so delno spremenili sovjetsko gospodarsko sceno.{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=231|2a1=McCauley|2y=1998|2pp=83, 142|3a1=Taubman|3y=2017|3p=387}} Treba je opozoriti, da so nekatere sovjetske socialistične republike te omejitve spregledale; v [[Estonija|Estoniji]] je bilo zadrugam dovoljeno, da v celoti zadovoljujejo potrebe tujih obiskovalcev in ustanovijo skupna podjetja s tujimi podjetji.
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-1986-0421-010, Berlin, XI. SED-Parteitag, Gorbatschow, Honecker.jpg|sličica|277x277_pik|Gorbačev v [[Berlin]]u skupaj z voditeljem Vzhodne Nemčije, [[Erich Honecker|Erichom Honeckerjem]]]]
Junija 1988 je Gorbačov na XIX konferenci Komunistične partije Sovjetske zveze sprožil radikalne reforme, katerih cilj je zmanjšati nadzor vladnega aparata nad zasebnimi dejavnostmi.{{sfn|Taubman|2017|pp=394–396}} Predlagal je nov model upravljanja v obliki predsedniškega sistema z novim zakonodajnim elementom, ki bi se imenoval Kongres ljudskih poslancev Sovjetske zveze.

Septembra 1988 je Gorbačov prevzel tudi formalni položaj državnega voditelja in poslal Andreja Gromika v pokoj.

V zunanji politiki je Gorbačov skupaj s svojim zunanjim ministrom [[Eduard Ševardnadze|Eduardom Ševardnadzejem]] dosegel tudi umik sovjetskih čet iz [[Afganistan]]a, ki je bil izveden po podpisu Ženevskega sporazuma (1988). Gorbačov je na različnih potovanjih po državah [[Varšavski pakt|Varšavskega pakta]] napovedal konec doktrine Brežnjeva, ki bi narodom vzhodnega bloka omogočila vrnitev k demokraciji.{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=320|2a1=Taubman|2y=2017|2pp=416–417}}

Volitve za Kongres ljudskih poslancev Sovjetske zveze so potekale marca in aprila 1989. Na volitvah je bilo veliko strankarskih kandidatov poraženih. Poleg tega je bil Boris Jelcin izbran za Moskvo in se vrnil v politično življenje, da bi postal glavni kritik Gorbačova.{{sfn|Taubman|2017|p=419}} Kongres se je prvič sestal 25. maja. Njegova prva naloga je bila izvolitev predstavnikov kongresa v vrhovni svet. Kljub njegovi izvolitvi za predsednika je Kongres Gorbačovu prinesel težave, saj so bile njegove seje prenašane po televiziji, kar je ustvarilo večjo prepoznavnost v kritiki oblasti in zahtevi ljudi po še hitrejši reformi.
[[Slika:President Ronald Reagan and Nancy Reagan with Soviet General Secretary Mikhail Gorbachev and Raisa Gorbachev.jpg|levo|sličica|230x230_pik|Reagan in Gorbačov z njunimi ženami (Nancy in Raisa) na večerji na sovjetskem veleposlaništvu v [[Washington, D.C.|Washingtonu]], 9. decembra 1987]]
Preostanek leta 1989 je zaznamoval [[padec berlinskega zidu]]<ref>{{navedi splet|title=Mikhail Gorbachev: I am against all walls|url=http://rbth.com/international/2014/10/16/mikhail_gorbachev_i_am_against_all_walls_40673.html|access-date=31 January 2022|website=Russia Beyond}}</ref> in nacionalna vprašanja, ki so postajala vse bolj problematična. Čeprav je mednarodno razpoloženje doseglo nivoje brez primere – z umikom Sovjetske zveze iz vojne v Afganistanu in z dialogi med [[Združene države Amerike|Združenimi državami Amerike]] in Sovjetsko zvezo, ki so se nadaljevali med Gorbačovim in novim predsednikom [[George H. W. Bush|Georgeom H. W. Bushem]] – notranje reforme so začele trpeti zaradi vse večjega razhajanja med reformisti, ki so kritizirali počasen tempo sprememb, in konservativci, ki so kritizirali obseg sprememb.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1p=109|2a1=Taubman|2y=2017|2p=444}}

15. marca 1990 je Kongres ljudskih predstavnikov ZSSR (prvi parlament, ustanovljen na podlagi svobodnih volitev v zgodovini države) izvolil Gorbačova za predsednika Sovjetske zveze. 15. oktobra istega leta je bil po zaslugi njegovega slovesa reformatorja in svetovnega političnega voditelja ter prispevka k izboljšanju usode hladne vojne nagrajen z [[Nobelova nagrada za mir|Nobelovo nagrado za mir]]. V notranji politiki mu je koristila dialektika med konservativci (na čelu z Ligačjov in Alijev) in reformatorji (ki jih zastopata Borís Jelcin in Eduard Ševardnadze), ki jih on spretno vodi, da vzdržuje ravnovesje med obema notranjima stranema KPSZ in tako pripelje državo umiriti demokratični napredek.{{sfnm|1a1=Doder|1a2=Branson|1y=1990|1p=408|2a1=McCauley|2y=1998|2p=161|3a1=Taubman|3y=2017|3pp=510–522}} Toda v letih 1988–1989 se ravnotežje zamaja: prve nacionalistične vstaje na Kavkazu in v baltskih državah so povzročile nemire.
[[Slika:RIAN archive 28133 Gorbachev with spouse in Poland.jpg|sličica|271x271_pik|Gorbačov med obiskom na Poljskem leta 1988]]
Uporaba sile je zaznamovala začetek leta 1991, v primeru [[Litva|Litve]], kjer je januarja 1991, potem ko je dolgo tolerirala, če ne celo podpirala, intenzivno aktivnost gibanj za neodvisnost, Gorbačov nenadoma ukazal vojski, naj zasede sedež parlamenta in TV v Vilni (podoben poskus ni uspel v Talinu). Nasilne vojaške reakcije niso povzročile ničesar, razen smrti in sovraštva do osrednje moskovske oblasti (takrat se v ta namen oblikuje zloglasni OMON, čete ministrstva za notranje zadeve, zadolžene za represijo).{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1pp=174–175|2a1=Taubman|2y=2017|2pp=500–501, 515–516}}

[[Boris Jelcin]] je bil najprej izvoljen za predsednika Ruske republike, nato pa je zapustil KPSZ in pohvalil potrebo po odpravi ustavne določbe o vodilni vlogi Komunistične partije. V času, ko je gospodarstvo ob poskusih liberalizacije in kolektivističnega odpora izgubljalo moč, so avgusta 1991 konservativni komunisti poskušali izvesti državni udar. Gorbačov je bil njegova prva žrtev, saj je bil tri dni zaprt v predsedniški vili na Krimu, potem ko se je z zavezništvom predsednikov neruskih federativnih republik zoperstavil državnemu udaru.

Kljub nestrinjanju z liberalnim drsenjem, ki ga je zagovarjal Jelcin, je bila komunistična partija prepovedana in njeno premoženje je bilo zaplenjeno.{{sfn|Taubman|2017|p=572}} Na [[Božič|božični dan]] 25. decembra 1991 je Mihail Gorbačov odstopil z mesta voditelja Sovjetske zveze in s tem razglasil razpad države. Ustanovljena je bila [[Rusija|Ruska federacija]].

== Poznejše življenje ==
[[Slika:Vladimir Putin 8 October 2001-1.jpg|sličica|262x262_pik|Gorbačov skupaj z [[Vladimir Putin|Vladimirjem Putinom]] leta 2001]]
Na splošno je Gorbačov v zahodnem svetu zelo cenjen zaradi svojega prispevka h koncu hladne vojne. Vendar pa v Rusiji njegov ugled ni tako ugoden zaradi gospodarske in socialne krize, ki je sledila po razpadu Sovjetske zveze.{{sfn|Taubman|2017|p=654}}

Leta 1992 je ustanovil Fundacijo Gorbačova. Leta 1993 je ustanovil tudi Mednarodni zeleni križ. Bil je eden glavnih promotorjev Listine Zemlje leta 1994. Postal je tudi član Rimskega kluba.

17. junija 1995 je bil Gorbačov odlikovan z Velikim križem Portugalskega reda svobode.

Leta 1996 je Gorbačov kandidiral na predsedniških volitvah in prejel manj kot odstotek glasov.

Leta 1997 se je Gorbačov pojavil v oglasu za Pizza Hut, ki je bil predvajan na ameriški televiziji.<ref>{{navedi splet|url=https://foreignpolicy.com/2019/11/28/mikhail-gorbachev-pizza-hut-ad-thanksgiving-miracle/|title=Mikhail Gorbachev's Pizza Hut Thanksgiving Miracle|last=Musgrave|first=Paul|website=Foreign Policy|language=en-US|access-date=29 November 2019}}</ref>
[[Slika:Mikhail Gorbachev in September 2010 01.jpg|levo|sličica|260x260_pik|Gorbačov septembra 2010]]
26. novembra 2001 je Gorbačov ustanovil tudi Rusko socialdemokratsko stranko, kar je rezultat združitve več strank, ki so delile to ideologijo. Kot vodja stranke je odstopil julija 2004 zaradi nesoglasij s predsednikom stranke glede možnosti, ki so bile sprejete med volitvami decembra 2003.{{sfn|Taubman|2017|pp=656–657}}

V začetku leta 2004 je Gorbačov registriral svoj rojstni znak na čelu, ker ga je uporabljala blagovna znamka vodke, ki se je nanašala nanj.{{sfnm|1a1=McCauley|1y=1998|1pp=258–259|2a1=Taubman|2y=2017|2p=664}} Primer je še toliko bolj radoveden, ker je Gorbačov med vodjo Sovjetske zveze izvajal nekaj zakonov za boj proti alkoholizmu. Omenjena znamka vodke je od takrat spremenila svojo oznako. Leta 2006 je Gorbačov podal intervju o njegovem vodenju Sovjetske zveze in njene razpadu. Kar se tiče razpada države, je dejal: "Jedrska nesreča v Černobilu je najverjetneje glavni vzrok za razpad Sovjetske zveze."

Gorbačov je bil zelo kritičen do ruskega predsednika [[Vladimir Putin|Vladimirja Putina]] in ga je obtožil, da vlada vedno bolj represivnemu režimu. Leta 2011, dvajset let po svojem odstopu, je Gorbačov svetoval Putinu, naj zapusti predsedniški položaj zaradi vala množičnih protestov, ki so državo zajeli po zakonodajnih volitvah tistega leta, in dejal, da bo rešil vse, kar je predsednik že naredil pozitivno in da mora odstopiti. Putin se je na kritike Gorbačova odzval prek svojega tiskovnega predstavnika in poudaril, da nekdanji voditelj, ki mu je do danes uspelo uničiti bivšo državo, poziva k odstopu še enega voditelja, ki je rešil Rusijo enake usode.

=== Smrt ===
Mihail Gorbačov je umrl 30. avgusta 2022 v centralni klinični bolnišnici v [[Moskva|Moskvi]], v starosti 91 let. Umrl je po "hudi in dolgotrajni bolezni," po navedbah bolnišnice, saj je bil pod stalnim nadzorom zdravnikov od začetka leta 2020. Gorbačov je bil skladno z oporoko pokopan na [[Pokopališče Novodeviči, Moskva|moskovskem pokopališču Novodeviči]] poleg svoje žene Raise, ki je umrla leta 1999.

Gorbačov je bil najdlje živeči ruski voditelj v zgodovini. Presegel je [[Aleksander Fjodorovič Kerenski|Aleksandra Kerenskega]] in nominalnega voditelja ZSSR [[Vasilij Kuznjecov|Vasilija Kuznjecova]], ki sta oba živela 89 let.

== Opombe ==
{{notelist}}

== Sklici ==
{{sklici}}

== Glej tudi ==
{{Kategorija v Zbirki|Mikhail Gorbachev}}
* [[seznam ruskih politikov]]
* [[seznam članov Rimskega kluba]]
{{-}}
{{Nobelova nagrada za mir}}
{{Time Person of the Year}}
{{Najpomembnejše osebe Hladne vojne}}

{{normativna kontrola}}
{{DEFAULTSORT:Gorbačov, Mihail Sergejevič}}

[[Kategorija:Ruski politiki]]
[[Kategorija:Sovjetski politiki]]
[[Kategorija:Ruski pravniki]]
[[Kategorija:Generalni sekretarji Komunistične partije Sovjetske zveze]]
[[Kategorija:Osebnosti hladne vojne]]
[[Kategorija:Člani Rimskega kluba]]
[[Kategorija:Nobelovi nagrajenci za mir]]
[[Kategorija:Nosilci reda za zasluge Zvezne republike Nemčije]]
[[Kategorija:Nosilci reda belega leva]]
[[Kategorija:Nosilci reda časti Ruske federacije]]
[[Kategorija:Nosilci reda simbola časti]]
[[Kategorija:Nosilci reda oktobrske revolucije]]
[[Kategorija:Člani Kongresa ljudskih poslancev Sovjetske zveze]]
[[Kategorija:Predsedniki Sovjetske zveze]]
[[Kategorija:Pokopani na pokopališču Novodeviči, Moskva]]