Pojdi na vsebino

Otroška paraliza

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Otroška ohromelost)
Otroška paraliza
Poliomielitis
Moški z atrofirano desno nogo zaradi poliomielitisa
Specialnostinfektologija, nevrologija, ortopedija uredi v wikpodatkih
Simptomimišična oslabelost, ohromelost, omrtvelost, meningealni znaki, vročina, bruhanje, driska uredi v wikpodatkih
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10A80, B91
MKB-9045, 138
DiseasesDB10209
MedlinePlus001402
eMedicineped/1843 pmr/6
MeSHC02.182.600.700

Otroška paraliza, otroška ohromelost ali poliomielitis (žargonsko tudi okrajšano kot polio) je nalezljiva bolezen, ki jo povzroča virus in se kaže z vročino, glavobolom, bruhanjem, včasih z ohlapno omrtvelostjo (pareza) ali ohromitvijo (paraliza) zaradi okvar v prednjih rogovih hrbtnega mozga.[1] Prenaša se s človeka na človeka, zlasti po fekalno-oralni poti.[2] Povzroča jo virus otroške ohromelosti (poliovirus).

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]

Otroško paralizo je kot posebno bolezen prvi prepoznal Jakob Heine leta 1840.[3] Povzročitelja, virus otroške paralize (poliovirus), je leta 1908 identificiral Karl Landsteiner.[3] Do konca 19. stoletja ni bilo večjih epidemičnih izbruhov bolezni, v 20. stoletju pa je postala otroška paraliza ena od najbolj zastrašujočih otroških bolezni in je povzročila številne smrti in primere ohromelosti. Ohromila je na tisoče ljudi, zlasti majhne otroke. Do 80-ih let 19. stoletja, ko so se začele pojavljati prve epidemije po Evropi, je bolezen tisočletja obstajala v endemičnem obsegu. Kmalu zatem so se epidemije razširile tudi v ZDA.[4] Leta 1910 je strmo naraslo število primerov bolezni v večini sveta in epidemije so postale pogoste, zlasti v mestih v toplih obdobjih leta. Te epidemije, ki so povzročile tisoče ohromitev otrok in odraslih, so strokovnjake spodbudile, da so začeli iskati učinkovito cepivo. To so razvili v 1950. letih. Cepljenje je povzročilo upad obolevnosti z več sto tisoč na okoli tisoč primerov letno,[5] zahvaljujoč Iniciativi globalnega izkoreninjanja poliomielitisa (angleško Global Polio Eradication Initiative), ki jo je leta 1988 ustanovil uveljavil konzorcij mednarodnih medvladnih in človekoljubnih organizacij. Cilj tega programa je bila prekinitev širjenje povzročitelja do leta 2007 tudi v zadnjih državah z endemsko prisotnim poliovirusom v Afriki in Aziji[6], kar se žal ni uresničilo. Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) je območje Evrope leta 2002 proglasila za prosto poliomielitisa, kar pa je povzročilo zanemarjanje cepljenja in slabitev nadzora.[navedi vir] Po ocenah je danes do 12 milijonov otrok v Evropi necepljenih. Slovenija spada med države z manjšim tveganjem obolenja.

Prenašanje

[uredi | uredi kodo]

Otroška paraliza je zelo nalezljiva bolezen, ki se s stikom med ljudmi zlahka prenaša.[7] Na endemičnih območjih lahko divji poliovirusi okužijo pravzaprav celotno prebivalstvo.[8] V območjih zmernega podnebja se pojavlja sezonsko; prenašanje doseže vrh poleti in jeseni.[7] V tropskih predelih sezonsko gibanje ni izrazito.[8] Čas od okužbe do nastopa prvih simptomov (inkubacijska doba) znaša od 6 do 20 dni; največji možni razpon je od 3 do 35 dni.[9] Virusni delci so v stolici prisotni še več tednov po začetni okužbi.[9] Bolezen se prenaša predvsem po fekalno-oralni poti, z zaužitjem okužene vode ali hrane. Občasno je prenos tudi oralno-oralni[10], kar je pomembno zlasti v predelih z dobro higieno.[7] Bolnik je najbolj kužen v času od 7 do 10 dni pred nastopom simptomov in od 7 do 10 dni po njem, vendar je prenos okužbe možen še dolgo pozneje, saj se virus v blatu in v slini zadržuje več tednov.[10]

Dejavniki, ki povečujejo tveganje za okužbo oziroma verjetnost hude oblike bolezni, so imunska pomanjkljivost,[11] nedohranjenost,[12] tonzilektomija (odsranitev mandljev),[13] telesna dejavnost takoj po nastopu ohromitve[14], poškodba mišice z intramuskularno injekcijo cepiva ali zdravila[15] in nosečnost.[16] Virus sicer lahko prehaja posteljico, vendar ni dokazov, da bi bil pri okužbi ali cepljenju matere plod lahko prizadet.[17] Posteljico prehajajo tudi materina protitelesa, kar za plod pomeni pasivno zaščito pred okužbo s poliovirusom v času nosečnosti in še prvih nekaj mesecev po rojstvu.[18]

V redkih primerih lahko bolezen prenese na drugega človeka tudi posameznik, ki je prejel oralno Sabinovo cepivo – gre za t. i. cepljenju pridruženo obliko okužbe.[19] Cepivo namreč ni popolno; sicer je pripravljeno na način, da se zmanjša virulentnost oslabljenih virusov v cepivu, po drugi strani pa, da se ohrani njegova učinkovitost. Obstaja majhna možnost mutacije virusa, ki povzroči pri prejemniku cepiva akutno ali kronično okužbo, hkrati pa lahko prenese virus na drugega človeka. Verjetno bo v prihodnje v svetu več primerov cepljenju pridružene oblike otroške ohromelosti kot okužbe z divjim tipom virusa. Zato obstaja tudi težnja, da bi se oralno Sabinovo cepivo opustilo, takoj ko bodo to omogočale okoliščine.[20]

Klinična slika

[uredi | uredi kodo]

Pri okoli 90 % bolnikov se simptomi ne pojavijo. Raznovrstni simptomi se lahko pojavijo, kadar virus zaide v krvni obtok.[21] Pri okoli 1 % bolnikov virus zaide v osrednje živčevje, kar povzroči mišično oslabelost in akutno ohlapno ohromelost. Nastopijo lahko različne oblike ohromelosti, odvisno od prizadetih živcev. Najpogostejša je okužba hrbtenjače. Ta se kaže kot asimetrična ohromelost, ki prizadene zlasti noge. Pri bulbarnem poliomielitisu (okvari motoričnih jeder možganskih živcev v podaljšani hrbtenjači) se pojavi ohromelost mišic, ki jih oživčujejo ti živci. Bulbospinalna okužba je kombinacija obeh oblik (prizadeti so hrbtenjača in jedra možganskih živcev).[22]

Zdravljenje

[uredi | uredi kodo]

Specifičnega zdravljenja za otroško ohromelost ne poznamo. Podporno zdravljenje ob pojavu simptomov vključuje lajšanje bolečin in umetno predihavanje ob dihalnem zastoju bolnika. Potrebna je dobra fizioterapija in včasih uporaba opornic ali celo ortopedska operacija.[23]

Epidemiologija

[uredi | uredi kodo]
Poročani primeri bolezni leta 2015[24]
Država Okužbe z
divjim tipom
virusa		 Primeri
cepljenju
pridružene
oblike		 Status
prenosa
 Pakistan 52 2 endemično območje
 Afganistan 19 0 endemično območje
 Madagaskar 0 10 le cepljenju
pridružena oblika
 Laos 0 6 le cepljenju
pridružena oblika
 Gvineja 0 4 le cepljenju
pridružena oblika
 Mjanmar 0 2 le cepljenju
pridružena oblika
 Ukrajina 0 2 le cepljenju
pridružena oblika
 Nigerija 0 1 le cepljenju
pridružena oblika
Skupno 71 27

Prva poročila o epidemijah otroške ohromelosti v Evropi segajo v zgodnje 19. stoletje, prvi izbruh v ZDA pa je bil zabeležen leta 1843. Izbruhi bolezni so se v razvitih deželah nato pojavljali naslednjih sto let, na severni polobli vsako poletje in jesen.[25] Ocenjujejo, da je pred uvedbo cepljenja na svetu zaradi bolezni umrlo letno okoli 600.000 ljudi. V letu so Svetovna zdravstvena organizacija, UNICEF, ameriški CDC (Center za nadzorovanje bolezni) in druge organizacije sprožile iniciativo za izkoreninjenje bolezni po vsem svetu, a cilj še ni dosežen. V letu 2012 se je bolezen endemično pojavljala še v nekaterih predelih Nigerije, Afganistana in Pakistana, v nekaterih drugih državah Afrike in Azije pa so poročali o občasnih primerih otroške ohromelosti po vnosu povzročitelja v državo.[19] V letu 2015 je veljalo, da sta na svetu le še dve državi, kjer je otroška ohromelost endemična bolezen: Pakistan in Afganistan,[26][27][28][29]

Severna in Južna Amerika

[uredi | uredi kodo]

V obeh Amerikah so izkoreninjenje otroške ohromelosti razglasili leta 1994.[30]

Zahodnopacifiške države

[uredi | uredi kodo]

Leta 2000 so izkoreninjenje razglasili v 37 zahodnotihomorskih državah, vključno s Kitajsko in Avstralijo.[31][32] Na Kitajskem so ponovni izbruh bolezni zabeležili septembra 2011, in sicer z virusnim sevom, ki je sicer prisoten v sosednjem Pakistanu.[33]

Evropa

[uredi | uredi kodo]

V Evropi so izkoreninjenje bolezni razglasili leta 2002,[34] vendar je 1. septembra 2015 SZO potrdila primera cepljenju pridružene otroške paralize poliovirusa tipa 1.[35]

Slovenija

[uredi | uredi kodo]
Cepljenje proti otroški paralizi v Mariboru leta 1957

Na Slovenskem se je otroška ohromelost pojavila prvič leta 1946. Epidemije te infekcijske bolezni so bile v Sloveniji v letih 1956, 1957 in 1958. Skupaj je zbolelo 393 oseb, umrlo pa jih je 41. Leta 1956 so na Infekcijski kliniki v Ljubljani zdravili kar 251 bolnikov. Zadnja epidemija otroške paralize na Slovenskem je bila leta 1978, ko je obolelo devet otrok iz šestih različnih občin, večinoma nepopolno cepljenih ali necepljenih.[25]

Jugovzhodna Azija

[uredi | uredi kodo]

Zadnji primer otroške ohromelosti v regiji jugovzhodne Azije so zabeležili januarja 2011 v Indiji.[36] Odtlej niso poročali o novih primerih okužbe in SZO je Indijo februarja 2012 umaknila iz seznama držav z endemičnim pojavljanjem bolezni, s pripombo, da lahko za Indijo ponovno razglasijo izkoreninjenje otroške ohromelosti, če se nov primer ne bo pojavil v nadaljnjih dveh letih.[37][38] 27. 3. 2014 je SZO objavila izkoreninjenje otroške ohromelosti v jugovzhodni Aziji, vključno z Indijo (poleg Bangladeša, Butana, Severne Koreje, Indonezije, Maldivov, Mjanmarja, Nepala, Šrilanke, Tajske in Vzhodnega Timorja).[26] Z uvrstitvijo omenjenih držav na seznam držav brez otroške ohromelosti živi 80 % svetovnega prebivalstva na območjih, kjer je okužba s poliovirusom izkoreninjena.[26]

Sirija

[uredi | uredi kodo]

V Siriji je zaradi motenega programa cepljenja otrok med državljansko vojno ponovno prišlo do pojava okužb z otroško ohromelostjo; prvi primeri so se verjetno pojavili leta 2012.[39] Svetovna zdravstvena organizacija je pojav bolezni v tej državi uradno potrdila leta 2013.[40][41] V oktobru in novembru 2013 so uradno zabeležili 15 primerov okužbe v mestu Deir ez-Zor, kasneje pa še en primer v Damasku in enega v Alepu. Šlo je za prve primere otroške ohromelosti v Siriji po letu 1999. Zdravniki in mednarodne agencije za javno zdravje so v Siriji od začetka vojne skupno poročali o več kot 90 primerih bolezni.[42]

Maja 2014 je Svetovna zdravstvena organizacija opredelila ponovno širjenje otroške ohromelosti kot grožnjo mednarodnih razsežnosti za javno zdravje.[43][44] V Siriji je potekala kampanja cepljenja dejansko v času vojnih spopadov in umrlo je več posameznikov, ki so opravljali cepljenje,[45] vseeno pa jim je uspelo povečati stopnjo precepljenosti na predvojno raven.[46] Od januarja 2014 niso poročali o nobenem novem primeru okužbe, kampanja cepljenja pa se nadaljuje. Posebna pozornost je namenjena tudi v Irak in morebitnem tamkajšnjem širjenju virusa.[47][48]

Afrika

[uredi | uredi kodo]

Leta 2003 so v severnem predelu Nigerije, kjer se sicer otroška ohromelost ni več pojavljala, izdali verski odlok, ki je prepovedal cepljenje zaradi prepričanja, da cepivo proti poliomielitisu povzroča neplodnost.[49] Posledično se je bolezen ponovno pojavila ter se razširila v nekatere sosednje države. Leta 2013 so napadalci na motornih vozilih umorili devet zdravstvenih delavcev, ki so izvajali cepljenje.[50] Lokalni voditelji, tudi verski, in preživeli po okužbi z virusom otroške ohromelosti so oživili cepilno kampanjo[51] in od julija 2014 niso zabeležili novih primerov okužbe. SZO je septembra 2015 Nigerijo umaknila iz seznama endemičnih držav in če se do leta 2017 ne bodo pojavili novi primeri, bodo razglasili izkoreninjenje bolezni.[52]

Leta 2013 je ameriški Center za nadzor bolezni prejel prijavo 183 primerov okužbe v Somaliji, 14 primerov v Keniji in 8 primerov v Etiopiji,[53] v letu 2015 pa v Afriki ni bilo prijavljenega primera okužbe z divjim tipom virusa.[27] 2020 je bil v Nigeriji in s tem celotni Afriki divji tip virusa razglašen za izkoreninjenega.[54] A case of circulating vaccine-derived poliovirus (cVDPV) type 2 was detected in Siguiri in Guinea's Kankan region, in August 2014.[55] Septembra 2015 je SZO potrdil primer cepljenju pridružene okužbe v Maliju.[55]

Afganistan in Pakistan

[uredi | uredi kodo]

Afganistan in Pakistan predstavljata edini območji v svetu, kjer se še vedno pojavljajo primeri okužbe z divjim tipom virusa. Zaradi državne podpore cepljenju[56] pa na srečo število primerov upada in leta 2015 so našteli le še 19 primerov.[27][51]

V Pakistanu so leta 2015 našteli 53 primerov, kar je več kot v katerikoli drugi državi.[27][51] Cepljenje v državi ovirajo lokalni spori in organizacijske težave. V letih 2013 in 2014 so v Pakistanu umorili 66 posameznikov, ki so izvajali cepljenje.[57][58] V letu 2015 je sicer število primerov bolezni upadlo za 70 %, kar je med drugim posledica visoke denarne podpore Združenih arabskih emiratov za namene cepljenja več kot desetih milijonov otrok,[58][59] sprememb v vojaški situaciji ter zapornih kazni napadalcev zdravstvenih delavcev.[60]

Preprečevanje

[uredi | uredi kodo]

Najučinkovitejši način preprečevanja otroške ohromelosti je vzdrževanje visokega deleža cepljenih v skupnosti.[61] Enders, Weller in Robbins so leta 1949 prvič uspeli vzgojiti viruse na tkivnih kulturah opičjih in človeških celic, kar je bil temelj za učinkovito zaščito proti virusnim boleznim. Tako je leta 1954 Jonas Salk pripravil inaktivirano cepivo, Albert Sabin pa leta 1957 živo cepivo proti otroški paralizi. Leta 1957 je bilo cepljenje proti otroški ohromelosti uvedeno tudi v Sloveniji.[62][61] Sprva so uporabljali inaktivirano Salkovo cepivo, od leta 1961 pa oralno atenuirano Sabinovo cepivo. Cepljenje je v Sloveniji leta 1964 postalo obvezno. Od leta 2003 v Sloveniji cepijo otroke vseh starostnih Skupin s Salkovim inaktiviranim cepivom.[25] Cepljenje proti otroški ohromelosti je v Sloveniji vključeno v obvezni program cepljenja. Tako pred boleznijo zaščitimo že majhne otroke v prvem letu starosti, ko dobijo prve tri odmerke kombiniranega cepiva proti davici, mrtvičnem krču (tetanusu), oslovskemu kašlju, hemofilusu influence b in otroški paralizi [23] (prvi odmerek kombiniranega cepiva prejme otrok pri dveh mesecih starosti, drugi odmerek pri 4 do 5 mesecih, tretji odmerek po 6 mesecih starosti). Zadnji, četrti odmerek prejmejo otroci pri starosti od 12 do 24 mesecev.[61]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Slovenski medicinski slovar
  2. ↑ Cohen JI (2004). »Chapter 175: Enteroviruses and Reoviruses«. V Kasper DL; Braunwald E; Fauci AS; in sod. (ur.). Harrison's Principles of Internal Medicine (16 izd.). McGraw-Hill Professional. str. 1144. ISBN 0071402357.
  3. ↑ 3,0 3,1 Paul JR (1971). A History of Poliomyelitis. Yale studies in the history of science and medicine. New Haven, Conn: Yale University Press. str. 16–18. ISBN 0-300-01324-8.
  4. ↑ Trevelyan B; Smallman-Raynor M; Cliff A (2005). »The Spatial Dynamics of Poliomyelitis in the United States: From Epidemic Emergence to Vaccine-Induced Retreat, 1910–1971«. Ann Assoc Am Geogr. 95 (2): 269–93. doi:10.1111/j.1467-8306.2005.00460.x. PMC 1473032. PMID 16741562.
  5. ↑ Aylward R (2006). »Eradicating polio: today's challenges and tomorrow's legacy«. Ann Trop Med Parasitol. 100 (5–6): 401–13. doi:10.1179/136485906X97354. PMID 16899145.
  6. ↑ »WHO News Applying best practices to make programmes work« (pdf). WHO. Avgust 2006.
  7. ↑ 7,0 7,1 7,2 Kew O; Sutter R; de Gourville E; Dowdle W; Pallansch M (2005). »Vaccine-derived polioviruses and the endgame strategy for global polio eradication«. Annu Rev Microbiol. 59: 587–635. doi:10.1146/annurev.micro.58.030603.123625. PMID 16153180.
  8. ↑ 8,0 8,1 Parker SP, ur. (1998). McGraw-Hill Concise Encyclopedia of Science & Technology. New York: McGraw-Hill. str. 67. ISBN 0-07-052659-1.
  9. ↑ 9,0 9,1 Racaniello V (2006). »One hundred years of poliovirus pathogenesis«. Virology. 344 (1): 9–16. doi:10.1016/j.virol.2005.09.015. PMID 16364730.
  10. ↑ 10,0 10,1 Ohri, Linda K.; Jonathan G., Marquess (1999). »Polio: Will We Soon Vanquish an Old Enemy?«. Drug Benefit Trends. 11 (6): 41–54. Pridobljeno 23. avgusta 2008. (prosti dostop na Medscape)
  11. ↑ Davis L; Bodian D; Price D; Butler I; Vickers J (1977). »Chronic progressive poliomyelitis secondary to vaccination of an immunodeficient child«. N Engl J Med. 297 (5): 241–5. PMID 195206.
  12. ↑ Chandra R (14. junij 1975). »Reduced secretory antibody response to live attenuated measles and poliovirus vaccines in malnourished children«. Br Med J. 2 (5971): 583–5. doi:10.1136/bmj.2.5971.583. PMC 1673535. PMID 1131622.
  13. ↑ Miller A (Julij 1952). »Incidence of poliomyelitis; the effect of tonsillectomy and other operations on the nose and throat«. Calif Med. 77 (1): 19–21. PMC 1521652. PMID 12978882.
  14. ↑ Horstmann D (1950). »Acute poliomyelitis relation of physical activity at the time of onset to the course of the disease«. J Am Med Assoc. 142 (4): 236–41. PMID 15400610.
  15. ↑ Gromeier M; Wimmer E (1998). »Mechanism of injury-provoked poliomyelitis«. J. Virol. 72 (6): 5056–60. PMC 110068. PMID 9573275.
  16. ↑ Evans C (1960). »Factors influencing the occurrence of illness during naturally acquired poliomyelitis virus infections« (PDF). Bacteriol Rev. 24 (4): 341–52. PMID 13697553.
  17. ↑ Joint Committee on Vaccination and Immunisation (2006). »Poliomyelitis«. V Salisbury A; Ramsay M; Noakes K (ur.). Immunisation Against Infectious Disease (PDF). Edinburgh: Stationery Office. str. 313–29. ISBN 0-11-322528-8. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. marca 2009. Pridobljeno 16. februarja 2010.
  18. ↑ Sauerbrei A; Groh A; Bischoff A; Prager J; Wutzler P (2002). »Antibodies against vaccine-preventable diseases in pregnant women and their offspring in the eastern part of Germany«. Med Microbiol Immunol. 190 (4): 167–72. doi:10.1007/s00430-001-0100-3. PMID 12005329.
  19. ↑ 19,0 19,1 Čižman M. Otroška paraliza. V: Tomažič J., Strle F s sod. Infekcijske bolezni. Ljubljana 2014/2015, str. 145–146.
  20. ↑ Kew, Olen M.; Wright, Peter F.; Agol, Vadim I.; Delpeyroux, Francis; Shimizu, Hiroyuki; Nathanson, Neal; Pallansch, Mark A. (24. oktober 2003). »Circulating vaccine-derived polioviruses: current state of knowledge«. Bulletin of the World Health Organization. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 28. oktobra 2015.
  21. ↑ Ryan, K.J.; Ray, C.G., ur. (2004). »Enteroviruses«. Sherris Medical Microbiology (4 izd.). McGraw Hill. str. 535–7. ISBN 0-8385-8529-9.
  22. ↑ Atkinson W; Hamborsky J; McIntyre L; Wolfe S, ur. (2007). »Poliomyelitis«. Epidemiology and Prevention of Vaccine-Preventable Diseases (The Pink Book) (PDF) (10 izd.). Washington DC: Public Health Foundation. str. 101–14.
  23. ↑ 23,0 23,1 http://www.nijz.si/sl/otroska-paraliza-poliomielitis, vpogled: 12. 5. 2016.
  24. ↑ »Polio Case Count«. Svetovna zdravstvena organizacija. 6. januar 2016. Pridobljeno 15. januarja 2016.
  25. ↑ 25,0 25,1 25,2 Schincariol M., Savić J., Zupanič Slavec Z. Otroška paraliza – pozabljena bolezen? Otroška paraliza na Stari Gori. Let. 85, Št. 2 (2016): 99-108.
  26. ↑ 26,0 26,1 26,2 »WHO South-East Asia Region certified polio-free«. WHO. 27. marec 2014. Pridobljeno 27. marca 2014.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 »Wild poliovirus type 1 and Circulating vaccine-derived poliovirus cases«. Global Polio Eradication Initiative. 23. december 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. decembra 2015. Pridobljeno 26. decembra 2015.
  28. ↑ »Progress Toward Poliomyelitis Eradication — Afghanistan and Pakistan, January 2011–August 2012«. CDC. Centers for Disease Control and Prevention. 19. oktober 2012. Pridobljeno 7. decembra 2013.
  29. ↑ Fine PEM (2009). »Polio: Measuring the protection that matters most«. J Infect Dis. 200 (5): 673–675. doi:10.1086/605331. PMID 19624277.
  30. ↑ »International Notes Certification of Poliomyelitis Eradication—the Americas, 1994«. MMWR Morb Mortal Wkly Rep. Centers for Disease Control and Prevention. 43 (39): 720–2. 1994. PMID 7522302.
  31. ↑ »General News. Major Milestone reached in Global Polio Eradication: Western Pacific Region is certified Polio-Free« (PDF). Health Educ Res. 16 (1): 109. 2001. doi:10.1093/her/16.1.109.
  32. ↑ D'Souza R; Kennett M; Watson C (2002). »Australia declared polio free«. Commun Dis Intell. 26 (2): 253–60. PMID 12206379.
  33. ↑ »New polio outbreak hits China - CNN.com«. CNN. 21. september 2011.
  34. ↑ »Europe achieves historic milestone as Region is declared polio-free«. European Region of the World Health Organization (tiskovna objava). 21. junij 2002. Pridobljeno 23. avgusta 2008.
  35. ↑ »Circulating vaccine-derived poliovirus – Ukraine«. Svetovna zdravstvena organizacija. 1. september 2015. Pridobljeno 9. septembra 2015.
  36. ↑ »Polio-free certification: WHO South-East Asia«. WHO. 27. marec 2014. Pridobljeno 27. marca 2014.
  37. ↑ Ray, Kalyan (26. februar 2012). »India wins battle against dreaded polio«. Deccan Herald.
  38. ↑ »India polio-free for a year: 'First time in history we're able to put up such a map'«. The Telegraph. Kalkuta, Indija. 26. december 2012. Pridobljeno 26. februarja 2012.
  39. ↑ »Polio in Syria: An outbreak that threatens the Middle East«. BBC News.
  40. ↑ »Syria polio cases spread to Damascus and Aleppo - WHO«. DNA. 26. november 2013. Pridobljeno 26. novembra 2013.
  41. ↑ Watkins, Tom (29. oktober 2013). »WHO: Polio cases confirmed in Syria«. CNN.com. Pridobljeno 24. januarja 2014.
  42. ↑ Sparrow, Annie (20. februar 2014). »Syria's Polio Epidemic: The Suppressed Truth«. New York Review. Pridobljeno 23. januarja 2014. Ninety or so afflicted children may sound like a small number, but they are only a tiny manifestation of an enormous problem, since for each crippled child up to one thousand more are silently infected. Polio is so contagious that a single case is considered a public health emergency. Ninety cases could mean some 90,000 people infected, each a carrier invisibly spreading the disease to others for weeks on end.
  43. ↑ MacKenzie, Debora. »Global emergency declared as polio cases surge«. New Scientist.
  44. ↑ »World facing polio health emergency«. BBC. 5. maj 2014. Pridobljeno 5. maja 2014.
  45. ↑ Motlagh, Jason. »Fighting Polio Amid the Chaos of Syria's Civil War«.
  46. ↑ Westall, Sylvia (28. januar 2015). »Polio immunisation rate in Syria close to pre-war level -WHO«. Reuters. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2015. Pridobljeno 12. maja 2016.
  47. ↑ »No new polio cases in Syria reported for a year: WHO«.
  48. ↑ »WHO: Syria Had Only 1 Recorded Polio Case Last Year«. Huffington Post. 29. januar 2015.
  49. ↑ »Polio Eradication Efforts in Nigeria and India«. UNICEF. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. decembra 2013. Pridobljeno 25. decembra 2013.
  50. ↑ »Nigeria polio vaccinators shot dead in Kano«. BBC News.
  51. ↑ 51,0 51,1 51,2 »Nigeria marks polio-free year, raising global eradication hopes«. Reuters. 23. julij 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. novembra 2015. Pridobljeno 12. maja 2016.
  52. ↑ »WHO Removes Nigeria from Polio-Endemic List«. WHO. 26. september 2015. Pridobljeno 8. januarja 2016.
  53. ↑ »Polio in Somalia, Kenya, Ethiopia«. 22. 1. 2014. Centers for Disease Control and Prevention. Pridobljeno 23. januarja 2014.
  54. ↑ »Pomemben mejnik: v Afriki po desetletjih prizadevanj izkoreninili divji virus otroške paralize«. MMC, RTV SLO. 25. avgust 2020. Pridobljeno 25. avgusta 2020.
  55. ↑ 55,0 55,1 »Circulating vaccine-derived poliovirus in Mali«. The Global Polio Eradication Initiative. 9. september 2015. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. septembra 2015. Pridobljeno 9. septembra 2015.
  56. ↑ »Afghanistan polio: First case in Kabul since 2001«. BBC News. 11. januar 2014.
  57. ↑ Taimur Khan. »Pakistan's fight against polio clashes with battle against Taliban - The National«.
  58. ↑ 58,0 58,1 »UAE polio campaign vaccinates millions of Pakistani children«.
  59. ↑ »17 million children to be vaccinated against polio in Pakistan«.
  60. ↑ »Polio in Pakistan: Drop of 70% recorded this year«. BBC News.
  61. ↑ 61,0 61,1 61,2 Kraigher A., Ihan A., Avčin T.: Cepljenje in cepiva, SZD, Inštitut za varovanje zdravja, 2011.
  62. ↑ Zupanič Slavec, Zvonka, Slavec, Ksenija (2013). Zdravstvo proti nalezljivim boleznim skozi čas. Medicinski razgledi, letnik 52, številka 2, str. 271-280.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Otroška_paraliza&oldid=6289451«