Pojdi na vsebino

Bar Kohbova vstaja

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Bar Kohbova vstaja
Del judovsko-rimskih vojn

Vhod v jamo, ki so jo uporabljali Bar Kohbovi uporniki
Datum132 – 136
Prizorišče
Izid

prepričljiva rimska zmaga:

  • rimska vojska je zdesetkala judovsko prebivalstvo
  • Hadrijan je zatrl judovsko versko in politično oblast in
  • Judejo preimenoval v Sirijo Palestino
Ozemeljske
spremembe
Judeja se je združila z rimsko provinco Sirijo
Udeleženci
Rimsko cesarstvo Judje pod Bar Kohbo
Poveljniki in vodje
Hadrijan
Kvint Tinej Ruf
Sekst Julij Sever
Publij Marcel
Tit Haterij Nepos
Kvint Lulij Urbik
Simon Bar Kohba
Eleazar Modiinski
Akiva Ben Jožef
Ješua Ben Galgula
Jonatan Ben Baiin
Mašah Ben Šimon
Elazar Ben Kita
Jehuda Bar Menaše
Šimon Ben Matanja
Moč
X. legija Fretensis
VI. legija Ferrata
III. legija Gallica
III. legija Cirenaica
XXII. legija Deiotariana
X. legija Gemina
Skupaj: 12 legij s 60.000–120.000 vojaki
200.000-400.000[1] judovskih vstajnikov
Žrtve in izgube
Ogromne:
XXII. legija Deiotariana je bila uničena[2]
IX. legija Hispana je bila verjetno uničena[3]
Ogromne:
ubitih 580.000 Judov,
do tal porušenih 50 utrjenih mest in 985 vasi[2]

Bar Kohbova vstaja (hebrejsko מרד בר כוכבא, latinizirano: mered bar kohba) je bila vstaja Judov v rimski provinci Judeji proti rimski oblasti, ki je trajala od leta 132 do 136.[4] Vstaja je bila hkrati tudi zadnja od treh judovsko-rimskih vojn. Ime je dobila po njenem voditelju Simonu Bar Kohbi, ki je sam sebe imel za Mesijo in obnovitelja Izraela.

Bar Kohbova vstaja se imenuje tudi tretja judovsko-rimska vojna ali tretja judovska vstaja. Ker nekateri avtorji med judovsko-rimske vojne ne štejejo Kitosove vojne (115-117), ki se je začela v judovski diaspori v Cirenajki in se je samo v zadnji fazi dogajala tudi v Judeji, se vstaja imenuje tudi druga judovsko-rimska vojna ali druga judovska vstaja.

Potek

[uredi | uredi kodo]

Vstajniki so bili sprva uspešni in so v delu Judeje ustanovili svojo državo. Po dveh letih je ogromna rimska vojska uspela zadušiti upor in ponovno vzpostaviti svojo oblast.[5] Rimljani so okoli leta 135 zavzeli mesto Betar, ubili Simona Bar Kohba in njegovo glavo odnesli v rimski tabor.[6] Judom so prepovedali vstop v Jeruzalem, razen na praznik Tiša beav.

Vstaja je zahtevala ogromne žrtve. Kasij Dion piše,[7] da je z orožjem v roki padlo 580.000 Judov. Ogromno žrtev so pobrale tudi lakota in bolezni. Popolnoma porušenih je bilo 50 mest in 985 vasi.[6]

Evzebij o tem piše:

»Judovska mesta so opustela. V njih ni ostal noben staroselec in na njihovo mesto so prišla tuja ljudstva. Na tem mestu (Jeruzalem) se je potem zgradilo rimsko mesto z drugim imenom. V čast cesarju Hadrijanu so ga imenovali Aelia Capitolina[6]

Posledice

[uredi | uredi kodo]

Vojna sama in dejstvo, da kristjani judovskega porekla Bar Kohbe niso sprejeli za Mesijo, sta imela pomembno vlogo v prepoznavanju krščanstva kot vere, ki se bistveno razlikuje od judaizma. Po vojni se jeruzalemski škofi niso več izhajali iz vrst »tistih, ki so obrezani«, se pravi kristjanov judovskega porekla.[6] Cerkveni očetje so tudi po opustošenju Jeruzalema nosili naslov jeruzalemskega škofa, čeprav so živeli v Peli.[6]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. rabinski viri
  2. 2,0 2,1 Cassius Dio, Roman History, 69, 12.1-14.3, prevod Earnest Cary, Loeb Classical Library v 9 knjigah, Harvard University Press, 1914 do 1927.
  3. »Legio VIIII Hispana«. livius.org. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. februarja 2015. Pridobljeno 26. junija 2014.
  4. W. Eck, The Bar Kokhba Revolt: The Roman Point of View, str. 87-88.
  5. RSY-Netzer - The Zionist Youth Movement for Reform Judaism Arhivirano 2011-06-16 na Wayback Machine.. Pridobljeno dne 30. julija 2014.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 Evzebij, Zgodovina Cerkve.
  7. Kasij Dion, 69.14.