Istriotščina
| Istriotščina | |
|---|---|
| Eîstrioto, Lèngua Eîstriota Bumbar, Valìʃe, Ruvignìʃ, Faʃanìʃ, Siʃanìʃ, Galiʃaneʃ | |
| Materni jezik | Hrvaška |
| Področje | Istra |
Št. maternih govorcev | 400 (2007)[1] L2 govorci: 900 (2007)[1] |
indoevropski
| |
| Jezikovne oznake | |
| ISO 639-3 | ist |
| Glottolog | istr1244 |
| ELP | Istriot |
| Linguasphere | 51-AAA-na |
 Istriotščina je po UNESCO Atlasu svetovno ogroženih jezikov razvrščena kot močno ogrožena. | |
Istriotščina (Lèngua Eîstriota) je romanski jezik italo-dalmatinske veje, ki ga govori približno 400 ljudi v jugozahodnem delu Istre na Hrvaškem, zlasti v Rovinju in Vodnjanu. Ne smemo ga zamenjevati z istrskim narečjem venetščine ali z manj sorodno istroromunščino, ki pripada vzhodnoromanskim jezikom.
Razvrstitev
[uredi | uredi kodo]
Istriotščina spada romanske jezike. Razvrstitev jezika je sicer nejasna, obstaja več predlogov:
- Sorodna ladinščini. Po mnenju italijanskega jezikoslovca Mattea Bartolija se je ladinsko govorno območje do leta 1000 n. št. raztezalo od južne Istre do Furlanije in vzhodne Švice.[2]
- Samostojen severnoitalski jezik, ki ne pripada ne venetščini ne galoitalskim jezikom. Mnenje podpirata tudi jezikoslovca Tullio De Mauro in Maurizio Dardano.
- Različica retoromanskih jezikov po mnenju istriota Antonia Ive.[3]
- Samostojen jezik italodalmatske skupine.[4]
- Avtohtoni romanski jezik pod močnim vplivom beneških, furlanskih in slovanskih nadstratov po mnenju Mirka Deanovića.[3]
- Leta 2017 je Inštitut Maxa Plancka za znanost o zgodovini človeštva skupaj z dalmatinščino uvrstil istriotščino med dalmatinskoromanske jezike.[5]
- Istriotščina je bila v času Kraljevine Italije obravnavana kot poddialekt venetščine.
Govorci istriotščine so svoj jezik poimenovali po šestih mestih, v katerih se je jezik uporabljal. Današnje poimenovanje je v 19. stoletju skoval italijanski jezikoslovec Graziadio Isaia Ascoli.[6]
Istriotščino govorijo tudi v nekaterih komunah Fertilije in Maristele na Sardiniji.
Istriotščino govori le okrog 400 ljudi, kar jo uvršča med ogrožene jezike.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ 1,0 1,1 Istriotščina v Ethnologue (23. izd., 2020)
- ↑ Bartoli, Matteo. Le parlate italiane della Venezia Giulia e della Dalmazia. Tipografia italo-orientale. Grottaferrata 1919.
- ↑ 3,0 3,1 Stammerjohann, Harro (2009). Lexicon Grammaticorum. Tübingen.
- ↑ »Ethnologue entry for Istriot«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2012. Pridobljeno 19. maja 2024.
- ↑ »Glottolog 3.1 - Istriot«. glottolog.org (v angleščini). Pridobljeno 21. januarja 2018.
- ↑ Tagliavini, Carlo. Le origini delle lingue neolatine. Patron Ed. Bologna 1982.
