Rokfor
Rokfor | |
---|---|
Druga imena | Roquefort |
Država izvora | Francija |
Regija | Rouergue |
Mesto | Roquefort-sur-Soulzon |
Izvor mleka | domača ovca |
Pasterizacija | ne |
Tekstura | poltrdi, z belo plemenito plesnijo |
Dimenzije | 18,00 do 20,00 cm (premer) 8,50 do 10,50 cm (višina) |
Teža | 250 gramov |
Certifikat | AOC (Appellation d'Origine Contrôlée) od 1925 |
Poimenovan po | Roquefort-sur-Soulzon[*] |
Rokfor |
Rókfor[1] (francosko Roquefort) je francoski sir s plemenito plesnijo, ki ga lahko uvrščamo med poltrde sire ali med mehke sire.
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Rokfor je edini ovčji sir z modro zeleno plesnijo z znanstvenim imenom Penicillium roqueforti. Premer rokfor sira je od 18 do 20 centimetrov, višine med 8,50 in 10,50 centimetrov, teže približno 2,50 kg. V prodaji so vedno polovice sirov, saj vsak sir pred prodajo prerežejo in klasificirajo glede na obseg preraščenosti s plesnijo. Rokfor je pikanten, slan in zelo intenzivnega okusa. Sredica je drobljiva. Hraniti ga je potrebno na hladnem, najbolje v hladilniku, zavitega v aluminijevo folijo, da se prepreči stik z zrakom.
Proizvodnja
[uredi | uredi kodo]V mleko ali mladi sir se doda kultura plesni, s čimer se začne prva faza postopka za izdelavo sira. V tej prvi fazi se v hladnih in vlažnih votlinah, katerih stene so prav tako prekrite s to kulturo plesni, sir prvih nekaj dni soli. Ko je nasoljen se pikira, da v notranjost sira lahko prodre zrak, ki je nujen za rast plesni. Pod takimi pogoji sir zori štiri tedne na temperaturi od 7 do 10°C. Ko se na površini pojavijo prve zelene lise, se sir še enkrat prebode in zavije v aluminijevo folijo, da se dotok zraka ustavi in s tem prepreči vstop drugih vrst plesni. Tako zavit sir zori še nadaljnje 3 do 4 mesece, do končnega izdelka. Rezultat je pikantno slan kremasti in krhki sir z najmanj 52 % suhe snovi. Krhkost sira je dokaz njegove kvalitete, saj je bolj krhek sir bolj kvaliteten. Originalni rokforski sir zori v naravnih podzemnih jamah, kjer je vse leto stalna temperatura od 7 do 10°C ter 90 - 100 odstotna relativna vlaga.
Zaščita označbe porekla
[uredi | uredi kodo]Rokfor je prvi zaščiteni francoski sir, saj njegova izdelava poteka pod nadzorom AOC (Appellation d'Origine Contrôlée) že od leta 1925. [2] Leta 1961 je bila sprejeta odločitev, da lahko sir označujejo z imenom rokfor le, če je bil zorjen v votlinah v kraju Roquefort-sur-Sulzon, čeprav ga izdelujejo domala po vsej južni Franciji in tudi na Korziki.
Legenda
[uredi | uredi kodo]Po legendi naj bi ta vrsta sira nastala tako, da je pastir, ki se je pred dežjem umaknil v neko votlino s seboj na pašo vzel mladi sir. V tistem, ko je ravno hotel malicati, je zunaj zagledal lepo dekle in je stekel za njo, v votlini pa je pozabil hrano. Ko je kasneje našel sir, je bil ta prekrit s plesnijo. Lačen pastir je sir vseeno poskusil in ugotovil, da je dober in vest o tem razširil med vaščani.
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Rokfor naj bi prvič izdelali 4. junija 1070, ime pa je dobil po francoski pokrajini Roquefort-sur-Soulzon v departmaju Aveyron, na južnih obronkih gorovja Seveni, kjer smejo danes edino izdelovati sir s tem imenom. Najstarejši recept za izdelavo rokforja izvira iz leta 1411, po katerem iz 4,5 litrov ovčjega mleka izdelajo 1 kg sira.
Ta razdelek potrebuje razširitev. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. (mesec ni naveden ) |
Postrežba
[uredi | uredi kodo]Okus rokforja je bogat in močan, zato se po navadi ponudi skupaj s svežim kozjim sirom, kamamberjem, grojerjem in gavdo, poleg pa dodamo hruške, breskve, smokve in grozdje ter orehe. Zelo dobro se poda k belemu vinu.
Sklici
[uredi | uredi kodo]Viri
[uredi | uredi kodo]- Renčelj, Stanko (1995). Siri nekdaj in zdaj. Kmečki glas, Ljubljana. COBISS 51564544.
- Orešnik, Irena; Polak, Mojca (2008). Obožujem sir. Kmečki glas, Ljubljana. COBISS 241223680.
- Donelly, Catherine (2016). The Oxford Companion to Cheese. Oxford University Press, New York. COBISS 3915400. ISBN 978-0-1993-3088-1. (angleško)
Glej tudi
[uredi | uredi kodo]Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]- »Plesnivi« siri Arhivirano 2007-09-28 na Wayback Machine.